V deželi Boleka in Loleka

12. 7. 2013 

Naš tabor se je začel z zbiranjem na železniški postaji v Zagorju. To naj ne bi bilo nič posebnega, če Gal ne bi SPET zamudil. Opremljeni z nahrbtniki in goro hrane smo prilezli na vlak. S prvim obrokom doma pripravljene hrane za pot smo začeli že po 30 minutah vožnje, končali pa ob enajstih zvečer (na železniški postaji smo se zbrali ob 16.00 :D). Začeli smo z breskvami in nato nadaljevali z rogljički, ki jih je bilo milijon, mini pice, muffini, palačinkami, čipsom …

Izredno so nas zabavali kondukterji, še posebej avstrijski, ki je Katji ponudil službo. Vožnja z vlakom do Dunaja je ob kitari, nepojasnjenim navalom smeha in obilici hrane hitro minila. Na peronu dunajske železniške postaj smo se kljub začudenim pogledom kratkočasili z igrami. V drugem delu potovanja smo se odločili, da malo počijemo – nekaterim je uspelo, drugim pač ne.

Število obiskanih držav: 3 

Število prehojenih kilometrov: 0,1 

Število Gregorjevih nahrbtnikov: 2


13. 7. 2013

 V Zgodnjih jutranjih urah smo prispeli na železniško postajo v Katowicah, kjer sta nas pričakala Ania in Tomek ter nas takoj odpeljala v Bierun, tako da nismo imeli priložnosti, da bi si ogledali Katowice. Njuna angleščina je bila … zanimiva.

Ko smo si za zajtrk zaželeli Gregorjevih zrezkov in maslenih piškotov ter jabolk, je z obžalovanjem ugotovil, da njegovega nahrbtnika s hrano ni več. Pustil ga je na vlaku, kot je obljubil že v Zagorju. Po bornem zajtrku (imeli smo le Tadejeve zrezke:P) in učenju petja Zdravljice smo izmučeni zaspali v toplih šotorih.

Po kratkem počitku smo se v palerinah odpravili na sprehod po mestu. Videli smo leseno cerkev (in skoraj prisostvovali porokI), judovsko pokopališče in jezero s peščeno plažo, kjer smo izživljali svoje otroške sanje. Večer smo zaključili v družbi gostiteljice Anie in njene sestrične Eve ob spoznavanju razlik v krojih in zabavnih igrah.

Število znanih tovarn: 2 

Število Gregorjevih nahrbtnikov: 1 

Število žuljev: 0

Povprečna pridobljena telesna teža: 1,2 kg

 

14. 7. 2013

To je bil pravi začetek potovalnega tabora. Pojavili so se prvi žulji, prešvicane majice, utrujenost in veliko stokanja. V zgodnjih jutranjih urah smo pojedli zajtrk, pospravili šotore, si pripravili nehrbtnike, se poslovili od gostiteljice in se odpravili proti Auschwitzu. Preden pa smo se zares odpravili je Monika ugotovila, da so njena očala ostala v šotoru, šotor pa je že lepo pospravljen in privezan na nahrbtnik.

Po poti smo se ustavili pri cerkvi, kjer smo sodelovali pri svoji prvi sv. maši v poljskem jeziku.

Skozi celotno pot so nam družbo delali naši dobri prijatelji – komarji. Pot je bila sicer malo naporna, vendar tudi zabavna. Čeprav se 20 km sliši veliko, je pot minila hitro – zaradi hitrega tempa in dobre družbe.

Na cilju smo si kosilo privoščili v tamkajšnjem parku. Po kosilu je seveda sledil počitek, med katerim smo doživeli napad (orožje so bile drevesne jagode). Po počitku smo se odpravili iskat skavtsko sobo, a še preden smo jo našli, so tamkajšnji skavti našli nas. Po vročem dnevu smo se odločili za kopanje v jezeru. Ko smo prispeli do tja smo ugotovili, da se v njem ne smemo kopati. Najpogumnejši se na to niso ozirali in so se vseeno odločili za osvežitev.

Privoščili smo si tudi poljski sladoled in ob vračanju v naše bivališče nas je kot pastirček ovčke na kup spravil neki pijanček, ki je želel le zolte. V skavtski sobi smo razgrnili šotore in veseli ugotovili, da so Monikina očala še vedno cela. Sledila je večerja, ki smo jo skuhali zunaj, pojedli pa na hodniku skavtske sobe, kamor so nas pregnali komarji.

Število prehojenih kilometrov: 20

Število »preživelih« očal: 1

Število ubitih komarjev: ne znamo šteti do toliko :D

 

15. 7. 2013

Zjutraj smo se z avtobusom odpravili do muzeja koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Ogled je bil zelo zanimiv, a hkrati srhljiv, saj so se, ne tako dolgo nazaj, tam odvijale resnično velike grozote.

Po končanem ogledu smo se (s pomočjo vlaka) odpravili do Dulowe. Ob našem vkrcavanju na vlak, sta dve ženski iz nam neznanega razloga zapustili vagon v katerega smo se začeli nameščati. Ko smo skozi okna opazovali pokrajino smo ugotovili, da se dve postaji imenujeta »podobno« kot dve slovenski in zato smo ju preimenovali v Kresnice in Trbovlje. Iz Dulowe smo se odpravili do vasice Psary, kjer smo si poiskali prenočišče. Družina nas je odprtih rok sprejela. Po kuhanju sladice po večerji je gostitelj Katarino in Tadeja odpeljal na ogled poti, med nami klanovci pa se je vnel zabaven pogovorih o jahanju in jahalcih.

Število spoznanih Poljakov: 5

Količina solz zaradi smeha: hektoliter

 

16. 7. 2013

Juto se je začelo brez posebnosti. Gostitelji so nam za popotnico dali kruh, maslo in paradižnik ter vabilo, da se naslednje leto ponovno vidimo :D.

Pot nas je peljala do Czerne, kjer je potekalo žegnanje (na katerega smo najverjetneje edini prišli peš). Pot do Czerne je bila krajša kot tista do Auschwitza, vendar precej bolj strma in zato je zrastel še kakšen žulj več in naša ušesa so poslušala še malo več stokanja :D

Iz Czerne smo še malo nadaljevali pot peš, nato pa smo se s pomočjo avtobusa podali do doline Kobylani. Vožnja z avtobusom je bila nepozabna – zabavna in predvsem hitra – po ozkih in vijugastih vaških cestah smo drveli kot raketa. Bili je kot na vlakcu smrti, le da je bila realna nevarnost večja.

Med skalami v prečudoviti dolini (ki je menda raj za plezalce) smo si postavili šotore in ob ognju spoznali štiri Poljake. Večer je minil ob pogovoru z njimi – navdušeni smo bili nad njihovim poznavanjem Slovenije, kar dobro so govorili angleško, mi pa smo njih navduševali s skavtskimi pesmimi. Smešno pa je bilo, da sta bila dva od njih malo zadeta in sta nas zabavala s svojimi izjavami in početji.

Število adrenalinskih podvigov: 1

Število žuljev: ufffffff

 

17. 7. 2013

V navado nam je prišlo, da je naše prebujanje dolgotrajno, potem pa dan začne potekati – začnemo z jutranjimi obredi. Preden smo se odpravili na pot smo odšli še do kapelice, ki so jo postavili med skalami. Pot je potekala po dolini Kobylanski.

Ko smo ob poti naleteli na trgovino smo želeli kupiti stvari za naše kosilo. Trgovina je bila ZELO majhna in POSTREŽNA – velik izziv s Poljakom se dogovoriti kaj želiš kupiti :D

Po poti je Kristjan poskušal opraviti izziv – pojest celo čebulo kot jabolko– a mu na žalost ni uspelo. Pot smo nadaljevali po Narodnem parku Ojcow, kjer smo iz ustaljenih poti prešli na brezpotje. Še dobro, da je bilo temu tako, saj drugače ne bi videli žabe, ki je preskakljala našo pot. Naleteli pa smo tudi na oviro – velikanski jez, ki so ga postavili bobri. Naš sum na bobrov jez se je potrdil ob opazovanju podrtega drevesa, ki je bil obglodan kot v risanki, kadar so na delu bobri.

Ker smo bili pošteno lačni in smo našli lep mostiček, smo si na njem skuhali kosilo. Pravzaprav je kosilo kuhal ženski del klana, fantje pa so med tem igrali Monopoly. Po kosilu nas je čakala le še kratka pot do kampa, kjer se je vsak lahko tuširal 10 minut in za teh 10 min odštel 2 zl.

Število porabljenih minut za tuširanje: 110

Število majhnih in nenavadnih trgovin: 2 (če v trgovini zmanjka kruha, ti ga pa prinesejo iz svojega hladilnika :P)

 

18. 7. 2013

Tudi ta dan se je začel kot vsi ostali. Ko smo se zbudili smo pojedli zajtrk in se nato dogovorili kaj bomo počeli. Dogovorili smo se, da bomo najprej odšli na grad Pieskova Skala, nato pa še v največjo jamo Ojcowskega narodnega parka.  In res se je zgodilo tako.

Takoj po zajtrku smo krenili na pot proti gradu.  Ko smo prispeli do gradu smo ugotovili, da nas zgodovina in vse razstave v notranjosti gradu ne zanimajo preveč. Zato smo se odločili, da si bomo grad ogledali le od zunaj. Ker pa smo bili nadvse utrujeni smo si vzeli nekaj minut za počitek. Medtem pa nas je Tadej povabil na svojo poroko, kar nas je vse presenetilo in razveselilo. Nato pa smo se odpravili nazaj proti kampu in si na poti kar pri stojnici za cesto kupili večerjo- marmelado, kruh in klobase, ki pa jih je bilo treba porabiti v sedmih dneh.

Ker je bila ura ravno pravšnja smo odšli na kosilo v restavracijo, ki je bila zraven našega kampa, a smo jo že kmalu po tem ko smo prejeli jedilne liste zapustili, saj se nam je zdela predraga. Zato smo odšli na kosilo kar v kamp kjer je bila prav tako majhna gostilna. Vsak je naročil hamburger, a ker so bili hamburgerji zelo majhni smo si vsak zaželeli še enega,a smo naleteli na težavo, saj je zmanjkalo štručk in zato so si morali naročiti kaj drugega.

Po kosilu smo se odpravili še v največjo jamo v Ojcowskem narodnem parku. Ko smo prispeli tja smo ugotovili, da imamo na voljo le poljsko vodenje in zato smo se odločili, da si bomo jamo ogledali kljub temu, da ne bomo nič razumeli. In res je bilo tako. Vodič ni spregovoril niti ene angleške besede, nas pa je vse skupaj zelo zabavalo. Vrnili smo se v kamp, se stuširali, Gal in Regina pa sta med tem opravljala še  en izziv- kdo bo dlje časa ostal v zelooo mrzli vodi zraven kampa. In ker je to trajalo že nekoliko predolgo, so se pravila spremenila v kdo bo hitreje prišel iz vode. In zmagala je Regina. In tako se je zaključil še en zanimiv dan J  



19.7.2013 – 20.7.2013

S strani klana

Dan smo začeli že zelo zgodaj in zato s strani nekaterih s kar precej slabe volje. Vendar smo odrinili precej hitreje kot v prejšnjih dneh. Zajtrk smo si privoščili malo pozneje, na soncu, na travici ob cesti. Pot smo nadaljevali tako zavzeto, da dekleta nismo opazila znaka, da moramo zaviti na stransko pot, zato smo pot nadaljevale po glavni cesti, naša kolena so zavzeto grizla v klanec (hoja v gore ni nič proti temu klancu), glave pa so bile polne spodbudnih misli (vsaka si je sama pri sebi govorila: »Pa saj bo šlo, pa saj bo šlo …«), tako da nismo slišale fantov, ki so kričali za nami, da se zaman spopadamo s tem hribom. Na vrhu hriba smo se ustavile, za nami pa je prisopihal Tadej in to kar brez nahrbtnika. Si morate misliti, kakšno razočaranje smo doživele, ko smo izvedele, da smo se s hribom zaman spopadale? Smo pa okrepile telo in duha, tako da čisto zaman tudi ni bilo. :D

Vrnili smo se na pravo pot in prišli do vasice, kjer smo kuhali kosilo in napolnili naše čutare. Gospa, pri kateri smo to naredili, je dekleta, ki so odšle po vodo, vprašala, če so na kakšni posebni misiji – misiji za vodo. S polnimi čutarami in polnimi želodci smo se zbrali in poslovili od odhodnikov, ki so odšli v puščavo. Ostali smo nadaljevali pot proti Krakowu. Ko smo prispeli v mesto, smo iskali kamp. Gospa, ki smo jo vprašali za pot, nam je povedala, kje se nahaja in nam predlagala, da vzamemo avtobus, saj je kamp še precej daleč, kajti, če se bomo odpravili peš, bomo morali hoditi še kakšnih deset minut. Zahvalili smo se ji za pomoč in se kljub dobronamernemu nasvetu odločili, da sprejmemo izziv in to strašno dolgo pot opravimo kar peš.

Prispeli smo do kampa in veste kaj je bila najboljša novica? Da nihče ne bo gledal na uro, koliko časa kdo stoji pod tušem :D

Naslednji dan smo se odpravili na drugo stran Krakowa, kjer smo bili s skavti dogovorjeni, da prespimo v njihovem skavtskem centru. Pripravili smo se na prihajajoče odhode in pričakali odhodnike, ki so se vrnili v našo skupnost, da smo skupaj preživeli še zadnji dan.

V skavtskem centru smo naleteli na veliko skupino mlajših poljskih skavtov, ki so se zastrupili s hrano. Svoje stvari smo na hitro odložili in odšli proti centru mesta, kjer smo spoznavali njegove znamenitosti in videli kar tri neveste in ženine seveda :D

Proti večeru smo se vrnili v skavtski center, kjer smo skavte, ki so se dobro počutili, razvedrili z raznimi igrami. Bile so jim všeč prav vse, pa tudi mi sedaj poznamo nekaj novih in zanimivih iger, ki se jih bomo gotovo še kdaj poslužili.

Nato je prišel čas slovesa. Odhodniki so nam zaupali svoje najljubše skavtske trenutke, kakšna bo njihova nadaljnja pot … SKVO se že prav veseli, saj so se vsi štirje odhodniki odločili, da bodo družbi služili tudi kot skavtski voditelji. Slovesnost smo zaključili s praznovanjem v centru mesta.

Jed, ki nas je najmanj navdušila: pesina juha

Spoznanje: v skupnosti se pozna, če odide kakšen člen

 

S strani 4 odhodnikov (Monike, Kristjana, Gregorja in Katje):

Po kosilu sta nam voditelja naročila, naj spakiramo vse v nahrbtnik ter nam izročila zemljevid, hrano in tako smo kot v filmu Gremo mi po svoje, odšli do Krakowa. Žulje smo imeli že od prej, nekaj pa jih je nanovo nastalo, zato smo se odločili, da vprašamo starejšo gospo za avtobus do Krakowa. Kljub neznanju poljščine pa smo čez nekaj minut vstopili na avtobus. Ker pa nismo imeli dovolj kovancev za avtomat za karte, smo z dekletom na avtobusu naredili zamenjavo in preostanek vožnje uživali s kartami v rokah. Avtobus nas je pripeljal na obrobje Krakowa, zato smo se vkrcali še na tramvaj. Našli smo hostel, se stuširali in odšli na ogled mesteca. Tam smo kupili klinčke za soklanovce in uživali na glavnem trgu. Po vrnitvi nazaj v hostel, (ki je imel na našo srečo tudi brezplačen wifi J), smo napisali pisma odhodov. Noč pa ni bila povsem mirna, vsaj so nekemu Nemcu ukradli telefon in je poklical policijo.

Zjutraj nas je pričakal zajtrk, kjer smo se dobro najedli in nasmejali. Nato smo spakirali stvari in odšli do dogovorjenega mesta, kjer smo se srečali z ostalimi soklanovci.

 

21. 7. 2013

To je bil naš zadnji dan preživet na Poljskem. Ker je bil ravno Gospodov dan, smo odšli k sveti maši. Ker smo sveto mašo v Poljskem jeziku že doživeli, smo se odločili, da doživimo še angleško. Čeprav nam angleščina dela manj preglavic kot poljščina, smo imeli kar nekaj težav (kljub temu, da smo ves potek maše dobili napisan na listih).

Zadnji dan smo izkoristili za pisanje kartic, nakupovanje spominkov, ležerno hojo po mestu – skratka, šli smo se turiste :D

Iz Krakowa smo se odpravili z regionalnim vlakom in spoznali železnico, ki je še slabše ohranjena od slovenskih. Kljub dolgi vožnji je bila pot kratka, saj nas je v dobro voljo spravljal poljski vstajnik, za katerega še vedno ne vemo, kaj točno nam je želel sporočiti in pa starejši gospod, ki je kar žarel od ponosa, ko smo zapeli poljsko pesem (pa čeprav smo v resnici dobro znali le refren).

 

22. 7. 2013

Kot smo bili že navajeni, smo na vlaku bolj slabo spali. Čeprav smo »pogruntali« naboljši sardela spanec šestih ljudi v enem kupeju, so nas neprestano budili drugi potniki, civiljenje koles in sij železniških svetlk. V jutranjih urah smo prispeli do železniške postaje Dunaj-Medeling, kjer smo presotopali na vlak za Zagorje. Zajtrk je dobro teknil. Prav tako mc'kava, ki nam je dala energije za na pot do doma. Ob pisku kondukterja se je začela zadnja etapa našega tabora na Poljskem. Med vožnjo smo takoj zavzeto začeli pisati zlate knjige. Čisto na koncu smo novi klanovki Regini določili skavtsko ime, za katerega pa se bo morala še malo potruditi. Verjamem, da Katjo najbolj zanima, kakšno je Reginino skavtsko ime, saj smo zadnji dan končno ugotovili, da je med nami (vsemi) ona najbolj radovedena (da je).

Poletni tabor se je končal podobno, kot se je začel. Poleg staršev in ostalih sorodnikov, ki so po prišli na zagorsko železniško postajo, nas je ob povratku domov pozdravila tudi naša stegovodkinja Jasna. Polni lepih spominov in nestrpni, ker nam Katarina ni pustila na vlaku prebrati zlatih knjigic, smo se odpravili vsak na svojo poletno pot v prepričanju, da se jeseni spet snidemo in začnemo še eno noro klanovsko/skavtsko leto.

 

Galerija slik